dr. Matjaž Ambrož

Pisanje, naš malik

Prava peresa

Že kar nekaj časa opazujem in se čudim temu, kako spoštljiv odnos ljudje pogosto gojijo do pisanja. Kot da bi šlo za sakrosanktno dejavnost, s katero se druge ne morejo primerjati. Mislim, da gre pri tem za veliko zablodo. Prva izkušnja, ki me je navdala s precejšnjim začudenjem, sega že daleč v preteklost. Kot srednješolec sem v trenutku šibkosti in nerazsodnosti v literarnem glasilu objavil nekaj abotnih vrstic, ki so z velikim zamahom obravnavale klasične teme: ljubezen, norost, propad – moralni, propad – fizični, propad – celokupni, in še nekatere druge. Ko se mi je stanje za silo izboljšalo, mi je seveda postalo nerodno. Toda čeprav bi me ljudje z vso pravico zasmehovali, tega niso storili. Nasprotno, deležen sem bil celo nekakšne naklonjenosti, ki se izkazuje »ustvarjalcu«. Z vso resnostjo so me spraševali, če kaj novega snujem, pripravljam ipd. Poleg tega me je zadel privilegij, da so mi drugi pisci v literarnem glasilu priznali subjektiviteto. Tako so me jeli vpletati v nekakšne poduhovljene razprave, katerih tiha predpostavka je bila, da smo mi tisti, ki smo poklicani razumeti (in tolmačiti) vso bol tega sveta. Res čudno – in vse to zaradi nekaj nebogljenih vrstic, spisanih v krčih najstniške ihte. ...