Anže Erbežnik

Kompatibilnost slovenske zakonodaje s sodbo nemškega ustavnega sodišča glede hrambe podatkov

Varstvo osebnih podatkov

Zvezno ustavno sodišče ZR Nemčije je z odločitvijo v združenih zadevah 1 BvR 256/08, 1 BvR 263/08 in 1 BvR 586/08 z dne 2. marca 2010 razveljavilo nemško zakonodajo o prenosu Direktive 2006/24/ES o hrambi podatkov, pridobljenih ali obdelanih v zvezi z zagotavljanjem javno dostopnih elektronskih komunikacijskih storitev ali javnih komunikacijskih omrežij, ki zahteva hranitev v razponu od šestih mesecev do dveh let. Izbrano taktiko sodišča je mogoče primerjati z odločitvijo v sloviti zadevi Marbury v. Madison Vrhovnega sodišča ZDA, saj se je izognilo neposrednemu sporu s Sodiščem EU, a vendar vsaj posredno nasprotovalo tudi direktivi. Tako je menilo v skladu z razlago Sodišča EU, da direktiva ureja samo dobo hranjenja in zahtevane prometne podatke, ne pa tudi načina dostopa in uporabe. Kljub temu je opredelilo telekomunikacijska podjetja kot pomočnike (Hilfspersonen) države, s čimer je nakazalo, da pripisuje aktu kazenskopravno naravo. Hkrati je rok šestih mesecev štelo za najvišji sprejemljiv, in ne kot najnižji, kot izhaja iz direktive. Glede kršitve sorazmernosti komunikacijske zasebnosti pa je poudarilo naslednja merila: varnost podatkov, obseg uporabe, transparentnost in postopkovna jamstva. ...