Podjetje in delo

Iz številke 1/2024

Zlatan Dežman

Kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti kot način varovanja in omejevanja svobodne gospodarske pobude

Kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti, določeno v 240. členu KZ-1, je v sodni praksi zdaleč najpogostejše kaznivo dejanje zoper gospodarstvo. Čeprav je v XXIV. poglavje KZ-1 uvrščeno šele kot šestnajsto, je v teoriji in sodni praksi priznano za temeljno kaznivo dejanje zoper gospodarstvo. Zato je razumljivo, da je v svojem razvoju doživelo vrsto zakonskih sprememb, s katerimi je zakonodajalec ožil in širil meje kaznivosti, ob čemer so se pojavile nove teoretične in praktične dileme. Te se nanašajo na različna vprašanja, med drugim, v kakšnem smislu je to kaznivo dejanje tako zahteven nomotehnični in praktični problem ter v čem je bistvo tega problema. Na ti dve vprašanji se navezujejo še vprašanja o objektu kazenskopravnega varstva kot izhodišča dogmatične analize slehernega pojma kaznivega dejanja, torej z vidika vrednote, ki pomeni varstveni objekt tega kaznivega dejanja, in v kakšnem smislu je prav ustavna pravica do svobodne gospodarske pobude njegov zaščitni objekt. To kaznivo dejanje namreč ni le zakonodajni in teoretični problem, temveč tudi svojevrsten praktični problem, ki zadeva vprašanje metodologije njegovega ugotavljanja. Nekatere zakonske spremembe so imele prej tavtološko kot vsebinsko naravo. Z novelo KZ-E, ki je dopustila še eventualni naklep, ob čemer se je razvnela polemika o ustreznosti takšne oblike krivde za takšno kaznivo dejanje, kot je zloraba položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti, pa so bile meje kaznivosti radikalno razširjene. Zato so ta vprašanja predmet tega prispevka.

Aleš Ferčič

Zeleni prehod in energija: izbrani pravni vidiki

V prispevku je obravnavan zeleni prehod v zvezi z energijo. Namen prispevka ugotoviti, ali ustavni okvir, določen z Lizbonsko pogodbo, zagotavlja primerno podlago za uspešen zeleni prehod na področju energije oziroma v zvezi z njo. Za potrebe odgovora na to raziskovalno vprašanje je okvirno opredeljen zeleni prehod v zvezi z energijo, sledi obravnava veljavne ustavnopravne ureditve trajnostnega razvoja s poudarkom na okoljski integracijski klavzuli, nato pa so obravnavana še področja energije, varstva okolja in notranjega trga ter razmerij med javnimi politikami, ki so vzpostavljene na teh področjih, da bi se tako zagotovila podlaga za verodostojen sklep o tem, kakšna je interakcija med posameznimi temeljnimi cilji teh politik, ki so pomembne za zeleni prehod, in se nato opravil še verodostojen sklep o primernosti veljavnega naddržavnega ustavnega okvira. Na podlagi analize navedenih raziskovalnih problemov avtor pride do sklepa, da veljaven ustavni okvir ni primeren, in predlaga ustrezne spremembe.

Sebastjan Kerčmar

Odpravnina franšizojemalca

Pogodba o franšizingu je pogodba, ki je zakonsko neurejena, vendar je v poslovni praksi ustaljena in jo stranki skleneta na podlagi splošnih načel obligacijskega prava. To je mešana pogodba, ki lahko vsebuje elemente podobnih samostojnih tipov pogodb, kot so licenčna, agencijska, distribucijska, prodajna in druge pogodbe. Določila Obligacijskega zakonika, ki urejajo pogodbo o trgovskem zastopanju, določajo, da trgovskemu zastopniku ob prenehanju pogodbenega razmerja pod pogoji, ki jih določa zakon, pripada odpravnina.

Avtor se v prispevku ukvarja z vprašanjem, ali je glede na dejstvo, da franšizna pogodba lahko vsebuje tudi elemente pogodbe o trgovskem zastopanju, v franšiznih razmerjih mogoča analogna uporaba določil Obligacijskega zakonika, ki urejajo pravico do odpravnine trgovskega zastopnika. Pri iskanju odgovora na to vprašanje avtor najprej predstavi nemško, avstrijsko, nizozemsko in italijansko ureditev ter potem predstavi še stališča glede možnosti analogne uporabe določil o odpravnini v franšiznem razmerju v slovenski teoriji in sodni praksi. Na koncu avtor ob upoštevanju primerjalnopravnih ureditev glede vprašanja analogne uporabe instituta odpravnine v franšiznih razmerjih zavzame še svoje stališče.

Rok Dacar

Objektivne utemeljitve v konkurenčnem pravu Evropske unije

Avtor v prispevku osvetljuje institut objektivne utemeljitve, kot ga razume konkurenčno pravo Evropske unije. V tem pogledu pojasni, da se lahko podjetje s prevladujočim tržnim položajem z uspešnim sklicevanjem na objektivno utemeljitev izogne odgovornosti za zlorabo prevladujočega tržnega položaja, čeprav je njegovo ravnanje izpolnilo njene znake. Vsebinsko je objektivne utemeljitve mogoče deliti na tri kategorije, namreč na tiste, ki so utemeljene (1) na legitimnem poslovnem delovanju podjetja, (2) na povečani učinkovitosti in (3) na razlogih v javnem interesu. Iz sodne prakse Sodišča Evropske unije in administrativne prakse Evropske komisije je mogoče izluščiti pogoje, ki morajo biti izpolnjeni za uspešno sklicevanje na objektivno utemeljitev, namreč legitimnost cilja, ki ga ravnanje zasleduje, ter razumnost in proporcionalnost slednjega. Odsotnost taksativnega seznama objektivnih utemeljitev odpira vrata za oblikovanje inovativnih objektivnih utemeljitev. Kot izjemno učinkovita obramba pred zahtevami za dostop do baz podatkov in/ali podatkovnih naborov bi se tako utegnila izkazati objektivna utemeljitev varstva osebnih podatkov.

Martin Čarni

Delitve in združitve poslovnih deležev v družbah z omejeno odgovornostjo

Prispevek obravnava delitve in združitve poslovnih deležev v družbah z omejeno odgovornostjo, predvsem z vidika vprašanj njihove dopustnosti ter pogojev, pod katerimi so delitve in združitve poslovnih deležev dopustne. Omenjeno problematiko prispevek obravnava tako, da uvodoma predstavi relevantne določbe veljavnih predpisov na tem področju. V nadaljevanju pa prispevek preuči možnost in pogoje za veljavnost delitev poslovnih deležev ter se opredeli do posledic neizpolnjevanja pogojev za delitev poslovnih deležev in do možnosti odprave nepravilnosti pri delitvah poslovnih deležev. V zadnjem delu pa prispevek obravnava tudi dopustnost združitev poslovnih deležev v veljavnih predpisih in sodni praksi ter kritike, povezane zlasti s stališči sodne prakse glede tega vprašanja.

Rok Kocjančič, Una Iza Grandovec

Primerjava pravnih ureditev finančnih trgov v državah bivše Jugoslavije

Preučene so pravne ureditve borz šestih držav bivše Jugoslavije: Slovenije, Bosne in Hercegovine, Črne gore, Hrvaške, Severne Makedonije in Srbije. Razprava se osredotoča na dejavnike, ki vsaj v začetnih fazah preučevanja možnosti uvrstitve na trg močno vplivajo na potencialno odločitev za uvrstitev in izbiro trga za uvrstitev vrednostnih papirjev v trgovanje. Ti dejavniki so: regulatorji trga, vodenje registra vrednostnih papirjev, poravnava, uvrstitev na trg, segmentacija trga in umik s trga. Regulatorji trga oblikujejo pravno okolje trga ter nadzorujejo izvajanje pravil v praksi in tako skrbijo za pravno varnost. Funkciji registra vrednostnih papirjev in poravnave obveznosti med udeleženci v vsaki obravnavani državi opravlja le ena institucija. Ureditev uvrstitve vrednostnega papirja na borzni trg je močno povezana s segmentacijo trga. Borze uporabljajo kombinacijo dveh kriterijev: vrste vrednostnega papirja in profila družbe izdajateljice, pri čemer nekatere bolj poudarjajo profil družbe kot vrsto vrednostnega papirja, druge pa uravnotežijo oba kriterija. Vse borze urejajo glavne razloge za umik vrednostnih papirjev iz trgovanja, od katerih je za večino izdajateljev najpomembnejši prostovoljni umik na podlagi sklepa o umiku. Umik s trga je na le redkih borzah urejen natančno in sistematično.